Black Death (2010)

BLACK DEATH (VB, Nemčija, zgodovinski triler, režija: Christopher Smith, igrajo: Sean Bean, Eddie Redmayne, Carice van Houten, David Warner, Kimberley Nixon, John Lynch)

14. stoletje. Po Evropi divja kuga. Na podeželju v osrednji Angliji se v nekem samostanu ustavi skupinica popotnikov z vitezom Ulrichom (Sean Bean) na čelu. Odprava išče skrivnostno, od sveta odrezano vasico, ki naj bi čudežno ostala nedotaknjena od bolezni, v njej pa naj bi se skrival nekromant – zlodej, ki obuja mrtve. V samostan so prišli po pomoč, saj sami ne poznajo poti do tja. Za vodiča se javi mladi menih Osmund (Eddie Redmayne), ki dobro pozna okoliške kraje, vendar pa hoče izkoristiti potovanje tudi v svojo korist – srečati se mora s svojim dekletom, ki ga čaka v bljižnjem gozdu.
Po mnogih ovirah in grozodejstvih skupina končno prispe do utopične vasice, kjer ljudje živijo v popolnem miru pod vodstvom prelepe Langive (Carice van Houten). Vendar pa jih vseskozi spremlja srhljiv občutek, da je z ljudmi nekaj hudo narobe.

Britanski režiser Christopher Smith se je celo svojo kariero posvečal žanru grozljivke (vse od slasherja Creep – 2004, do psiho-zagotenke Triangle – 2009). Ker noben od teh ni bil kakšen poseben presežek, se je imel ponovno priložnost izkazati prav z naslovnim filmom. Pa se je?
Črna smrt
je grozljivka, postavljena v zgodovinski čas. Zanimiva kombinacija, ni kaj. Temu primerna je atmosfera, ki daje gledalcu občutek tesnobe, čeprav se cel film dogaja na zunanjih lokacijah. Prikaz sveta, prizadetega od kuge, je zelo slikovit – za vsakim vogalom ležijo kupi gnijočih trupel, podgane lezejo vse povprek, gledalec pa dejansko lahko zavoha ves smrad, ki prihaja iz ekrana. Film je ves čas sivkaste barve, glasba je zelo redka, kamera pa tresajoča, kar še poudari vse skupaj. Da nebi film (še posebej prva polovica – pohod) izpadel dolgočasno, smo priča tudi nekaj krvavim spopadom, vidimo pa tudi, kaj se je dogajalo s čarovnicami v tistih časih. In če, na grobo rečeno, prvi del spominja na Bergmanov Sedmi pečat, se druga polovica prevesi v The Wicker Man (scenarist si je brez dvoma sposodil idejo pri slednjem) in tukaj zgodba skrene s poti. Film se v nadaljevanju išče in se poskuša rešiti z nekaj sicer presenetljivimi preobrati, ki pa bolj ali manj vsi brcnejo v temo. Tako se na koncu lahko marsikdo ujame med razmišljanjem: “Kaj je sploh bil point vsega?” Zakaj je naslov filma Črna smrt, ko pa je dejanska črna smrt samo nek nepomemben detajl v ozadju, ki je prišel skupaj z obdobjem, v katerega je film postavljen? Dejansko, kot se na koncu izkaže, je glavna tema filma nesrečna ljubezenska zgodba in čustvena razdvojenost protagonista Osmunda, ki pa mu je skozi film namenjeno premalo pozornosti. Potem so tukaj še manjše napakice, ki so sicer nepomembne, a lahko marsi koga zbodejo; npr. pogosta uporaba besedice fuck in podobno.
Za konec moram omeniti še igralce, ki so vsi po vrsti solidni. Sean Bean, ki se zadnje čase pojavlja v vseh možnih sranjih, je po Gospodarju prstanov končno spet dobil eno konkretno vlogo bojevnika.

Pod črto: film je gledljiv in v nemalo prizorih napet, pa vendar ni nikakršen presežek. Povprečnega gledalca bo zadovoljil, tiste malo bolj zahtevne ne. Režiser Christopher Smith ni naredil nobenega koraka naprej, ampak je samo poudaril tisto s čimer nas je v preteklosti že presenetil – atmosfero in vzdušjem. K temu je bržkone pripomogel tudi nižji proračun.
Film priporočam za popestritev prostega časa.

Ocena: 6/10

IMDB
TRAILER

  • Share/Bookmark

Mysterious Skin (2004)

MYSTERIOUS SKIN (drama, režija: Gregg Araki, igrajo: Joseph Gordon-Levitt, Michelle Trachtenberg, Brady Corbet, Bill Sage, Chase Ellison, George Webster, Elisabeth Shue)

One can’t remember. The other can’t forget.

Tale film je pa na moji listi za nujen ogled tičal že kar nekaj let. Zadnjič sem ga mimogrede urzl nekje med starimi DVDji in si ga še isti večer vrgel v predvajalnik. Od filma sem vedel kaj pričakovat, saj sem o njem slišal marsikaj zanimivega in pohvalnega. Tudi jaz lahko že kar takoj povem, da je izpolnil vsa moja pričakovanja in me v enem šusu zamoril in ganil na nek čuden način, kot še noben film prej.

Torej, Mysterious skin je mali indie film iz leta 2004, ki obravnava težko temo – spolno zlorabo otrok (SleepersLa Mala Educación, Changeling). Začne se začne s predstavitvijo dveh fantičev, Neila in Briana, ki se med seboj ne poznata. Živita v sosednjih mestih in slučajno hkrati hodita na trening baseballa, kjer sta celo v isti skupini. Potem se zgodi nekaj, kar obema spremeni življenje; naivni Neil se zbliža s trenerjem (Bill Sage), ki ga kasneje zvabi v svoje stanovanje in ga zavede v svet spolnosti. Drugi fant, Brian, pa nenadoma izgubi nekaj ur svojega spomina, nakar iz razbitih koščkov, sanj in vizij pride do sklepa, da so ga najverjetneje ugrabili vesoljci.
Tako se življenji obeh fantov zasukata. Oba zrasteta v svojem svetu – prvi postane duševno prazna razvalina, ki ga dogodki iz otroštva tako zaznamujejo, da postane moška vlačuga – ne zaradi denarja, temveč iz nekakšne potrebe. Ali kot pravi njegova najboljša prijateljica in zaupnica Wendy (Michelle Trachtenberg): “Where normal people have a heart, Neil McCormick has a bottomless black hole.” Drugi fant pa postane čudak z glavo v oblakih, ki ga je strah prepričanja, da je bil žrtev invazije nezemljanov. Ko se v enih od njegovih sanj pojavi Neil, se odloči da ga bo poiskal in ugotovil, kaj se je tiste noči res zgodilo.

Film najbolj odlikuje mlada igralska zasedba, z Josephom Gordon-Levittom (Inception, Killshot, 500 Days of Summer) na čelu. Dobro se odrežejo tudi Brady Corbet (Thirteen, Funny Games U.S.), Michelle Trachenberg (EuroTrip, 17 Again) in oskarjeva nominiranka Elisabeth Shue (Leaving Las Vegas, The Saint) v vlogi Neilove mame.
Atmosfera je bila špica, ena izmed stvari, ki so me najbolj impresionirale pri tem filmu – minimalna glasba, blede barve in surovo-realistično vzdušje, ki so tiste malo bolj ‘disturbing’ prizore še toliko bolj poudarili. Tako lahko gledalec skorajda začuti vso nevarnost in tveganost, ki jo glavni lik skozi film ignorira, za kar je na koncu tudi tepen. Zmotili so me edino določeni dialogi, ki so na trenutke delovali preveč poetično in knjižno, kar je sicer jasno, saj je film posnet po knjižni predlogi, a v filmu so delovali nenaravno.
Knjigo prav kmalu nameravam tudi sam vzeti v roke, zaenkrat pa vam lahko toplo priporočim le tale film, ki vas bo težko pustil ravnodušnega.


Oceno: 8/10

IMDB
TRAILER

La mala educación

  • Share/Bookmark

The Strangers (2008)

THE STRANGERS (grozljivka, režija: Bryan Bertino, igrajo: Liv Tyler, Scott Speedman, Glenn Howerton, Gemma Ward, Kip Weeks, Laura Margolis, Alex Fisher, Peter Clayton-Luce)

“Because you were home.”

Hiša na samem, dva zaljubljenca in skupina krvi željnih zamaskirancev. Gre za najbolj preprosto možno, najbolj tipično slasher grozljivko, kakršnih smo v zadnjih nekaj letih videli že vsaj sto. A kljub temu me je zanimalo, s čim me bo naslovni izdelek presenetil.

In film se res začne dokaj obetavno: James (Scott Speedman) zaprosi Kristen (Liv Tyler) za roko. Ona ga zavrne, češ, da še ni pripravljena. Večer nato zmoti trkanje pri vratih. Pred vhodom stoji punca in sprašuje, če je “Tamara” doma. Trkanje se nadaljuje v nedogled, potem nekdo razbije njun avto. Par je prestrašen in ko nameravata poklicati pomoč, ugotovita, da se je nekdo vtihotapil v njuno hišo in jima onesposobil telefon.
Atmosfera v prvi polovici filma je zelo mračna in srhljiva, pri nekaj napetih trenutkih sem moral zamižati, priznam.

Ampak prva bedarija nastopi že prav kmalu – tujci (kasneje se izve, da so trije) se izkažejo za ljudi z nadnaravno sposobnostjo teleportiranja. Eden izmed njih se guga na gugalnici, naslednji trenutek pa izgine. Eden stoji na ulici, čez nekaj sekund ga ni več. Eden se najprej potika po hiši, nekaj trenutkov kasneje pa se pojavi zunaj pred hišo, itd. Ponavadi me take stvari ne motijo preveč, vendar so bile tukaj preveč očitne, da ne rečem celo izpostavljene.

Problem je tudi monotonost. Po prvi polovici filma se vse fore začnejo ponavljati in nas v nadaljevanju dolgočasiti. Ženska ob prvi šansi pograbi (itak) kuhinjski nož in z njim opleta po hiši do konca filma, fant pa kao ohranja mirno kri in pogumno poskuša pobegniti iz hiše, znova in znova. Neumno. Navsezadnje pa so neumni tudi zamaskiranci. Očitno se radi igrajo skrivalnice in se poigravajo s svojimi žrtvami, a dejstvo je, da se igrajo preveč časa. Toliko časa, da gledalec na koncu izgubi vso veselje do gledanja in komaj čaka, kdaj ga bo nesrečni par končno skupil.

Skratka, vzdušje kmalu po napetem začetku izpuhti. Preveč je zavlačevanja in napetih prizorov, same akcije pa je premalo. Vrhunec je popolnoma brezvezen, antiklimatičen in kar je glavno: niti malo brutalen, kar nam obljubljata tako napovednik, kot tudi oznanilo na začetku filma: ‘film je posnet po resničnih dogodkih‘. Verjetno so bili ti dogodki, če so se res kdaj zgodili (kar močno dvomim), v primerjavi s filmom precej bolj razburljivi, pa naj se to sliši še tako grdo.  Ponavadi je namreč ravno obratno – običajno so v filmih ‘resnični dogodki’ napihnjeni, da so bolj zanimivi za gledalce. V tem primeru to ne drži, film ne uspe zadovoljiti gledalca, kljub zelo kratki minutaži.

Za konec lahko rečem le to, da naslovni film nikoli ni imel velikega potenciala, izkoristil pa ga ni niti toliko, kot ga je imel. V ogled vam raje priporočam zelo podobno francosko grozljivko Ils (2006), ki je za razliko od naslovnega zmazka, ki ga bom verjetno pozabil enkrat do konca tedna, potencial izkoristila, navdušila in prestrašila.


Ocena: 4/10

IMDB
TRAILER

  • Share/Bookmark

Triangle (2009)

TRIANGLE (VB/Avtralija 2009, psihološki triler, režija: Christopher Smith, igrajo: Melissa George, Liam Hemsworth, Joshua McIvor, Jack Taylor, Rachael Carpani, Michael Dorman, Emma Lung)

Časovna zanka

Sally (Melissa George – 30 Days of Night, 2004) si vzame prost dan in sprejme povabilo svojega prijatelja ter se z njim in še z nekaj znanci vkrca na barko Triangle. Po nekaj urah plovbe prejmejo srhljiv s.o.s. klic, ko pa poskušajo nekaj ukreniti glede tega, pride vihar in jih prevrne. Ko vsi izgubljeni in premraženi čakajo na svoj konec, se v zadnjem tenutku iz megle prikaže mogočna ladja. Skupinici se odvali kamen od srca, vendar kmalu spoznajo, da je nekaj narobe. Bolj, ko prodirajo v notranjost ladje, bolj so prepričani, da so na ladji sami. Potem iznenada začnejo umirati eden za drugim..
Ampak ne, film se ne spremeni v ‘še en’ slasher, čeprav je britanski režiser Christopher Smith v preteklosti snemal predvsem slednje (Creep – 2004, Severance – 2006). Tokrat je malo bolj napel možgančke in za razliko od svojih prejšnjih, v večji meri lahkotnejših izdelkov, ustvaril zapleten, zamotan, dežavujevski, časovno zmeden in preobratov poln psihološki tobogan, za katerega bi porabil kar precej časa, če bi ga hotel opisati z besedami, zato vam ga raje kar takoj priporočam v ogled.

Moram priznati, da me je film zabaval in me prisilil, da sem še nekaj časa po ogledu razmišljal o njem in ga do konca despiraliziral, pri čemer pa sem naletel na nemalo lukenj in slepih ulic, ki so sicer bolj v detajlih, a bi jih Smith (ki je prav tako scenarist) lahko bolj dodelal.
Motil me je tudi razplet, ki ga pravzaprav sploh ni bilo. Film sicer od začetka do konca lepo vspostavi nekakšen smiseln krog, ampak nikoli ne izvemo zakaj se vse to, kar se dogaja, sploh dogaja? S kakšnim namenom? Je vse v glavi zmedene Sally, ki edina pride zadevi do dna, ne more pa se izogniti dogodkom? Se vse to dogaja samo zato, da bi spremenila odnos do svojega sina, ki ga je ves čas zapostavljala? Je bila to posledica nenavadne nevihte, ki je prevrnila njihovo barko, ali pa so se morda res znašli na območju Bermudskega trikotnika, na kar bi se pravzaprav lahko navezoval naslov Triangle? Potem je tukaj še mnogo drugih nejasnoti, zaradi katerih bi v primeru naštevanja moral izdati vsebino filma, vključno s preobrati.  V glavnem, film je preveč odprt, da bi ga gledalec lahko sam zaključil.

Pohvaliti pa moram Melisso George, ki je kljub enodimenzionalnosti svojega lika v vsej tej zmedi uspela obdržati trezno glavo in suvereno odigrala vsako verzijo same sebe.

Ocena: 6.5/10


IMDB
TRAILER

  • Share/Bookmark

King Kong (2005)

KING KONG (2005 Nova Zelandija/ZDA, spektakel, režija: Peter Jackson, igrajo: Naomi Watts, Jack Black, Adrien Brody, Andy Serkis, Jamie Bell, Kyle Chandler, Lobo Chan, Thomas Kretschmann)


Jacksonov življenjski projekt

Na mnogih lestvicah najbolj pričakovanih filmov z letnico 2005 se je nahajal King Kong, rimejk legendarne ljubezenske zgodbe med gromozansko opico in človeško lepotico. Jumbo plakati so bili razobešeni po kinodvoranah povsod po svetu, napovedniki so se predvajali na vseh televizijah, imena Peter Jackson, Jack Black in Adrien Brody pa so obljubljali največ.
Film sem med drugimi pričakoval tudi jaz, čeprav takrat še nisem bil velik ljubitelj (beri: poznavalec) te zgodbe. Priznati moram, da sem si original iz leta ‘33 ogledal šele po naslovni Jacksonovi stvaritvi.

New York, 1933. Komedijantko Ann Darrow (nikoli bolj gledljiva Naomi Watts) po zaprtju gledališča vržejo na cesto, kjer je obsojena na revščino. Na srečo jo kmalu opazi Carl Delham (odlični Jack Black), režiser bolj ali manj pogorelih filmov, ki ima tokrat v načrtu posneti ljubezensko avanturo z lepotico v glavni vlogi, ki bo dokončno prepričala publiko in kritike. Ker Ann ne preostane drugega, sprejme glavno vlogo in skupaj s snemalno ekipo odpluje z ladjo Venture v neznano.
Potovanje z ladjo bi lahko označili kot prvi del filma. Film se tukaj pomudi precej časa, popolnoma nepotrebno. Na krovu srečamo celo vrsto pisanih in zabavnih, v nadaljevanju nepomembnih likov; kapitana (Thomas Kretschmann), njegovega vajenca Jimmyja (Jamie Bell) in druge člane posadke. Potem je tukaj še scenarist Jack Driscoll (Adrien Brody), ki je znan po mnogih uspešnih gledaliških igrah in je na ladji pristal pod prisilo.
Drugi del, Otok lobanj oz. Skull Island, je tisti pustolovski del, ki zavzame večji del filma. V slabi uri nam Jackson servira vse od gigantskih pijavk, insektov in stonog, do netopijev, rib, dinozavrov ter seveda indijancev, ki ugrabijo Ann in jo žrtvujejo vélikemu opičjaku. (Pre)Velika nasičenost posebnih učinkov, še posebej v akcijskih sekvencah, lahko kakšnemu gledalcu povzroči glavobol. Za protiutež je tukaj tudi nekaj mirnejših dramatičnih prizorov med opičjakom in Ann, ki se v spremstvu čudovite glasbe Jamesa Newton-Howarda zapiše v srce gledalca.
Zadnji del filma pa ponovno zavzame prostor v New Yorku, kamor posadka pripelje vklenjenega Konga in ga svetu predstavi kot osmo čudo sveta, nakar se opičjak reši iz okov, pobegne in spleza na Empire State Building, ker dočaka svoj bridki konec v bitki z dvokrilci, ki ga obstreljujejo iz vseh strani. Brez dvoma gre za enega izmed bolj nenavadnih in najlepše posnetih tragičnih ljubezenskih vrhuncev v zgodovini. Pohvaliti moram perfektno atmosfero in (spet) glasbo.

Jackson je brez dvoma ujel pravi duh originala. Uspelo mu je narediti čistokrvno avanturo -  zabaven, vizualno dovršeni akcijski tobogan, ob katerem bodo ljubitelji učinkov ostali brez besed. Po drugi strani je odlično ujel duh New Yorka leta 1933, v katerem se odraža takratna gospodara kriza in pa kar je najpomembneje: pristno kemijo med Ann in opičjakom. Simpatični prizori med njima so kratki, sladki in nepozabni, recimo skupno drsanje po ledu, medtem ko vojska evakuira mesto.

Igra ni bila, roko na srce, nič posebnega. Igralci so morali biti predvsem v dobri fizični pripravljenosti. Naomi Watts je itak večino časa presedela v udobnem zelenem stolčku (ki so ga kasneje animirali v Kongovo pest), Jack Black je kot vedno super, poskrbi za nekaj komičnosti (“We’re going to finish this movie, dedicate this movie to him and give the profits to his wife and kids”), na koncu pa se je, kar se igre tiče, spet najbolje odrezal Andy Serkis. V telesu, ki mu ga je dala mati narava, se je sicer pojavil le v nekaj prizorih, a vedeli ali ne, odigral je tudi bitje iz naslova. Jackson se je tukaj spet zatekel k tehniki zajemanja gibanja ti. ‘motion capturing‘ s pomočjo katere je ustvaril že Golúma iz trilogije Gospodar prstanov.

Projekt King Kong je bil Jacksonu brez dvoma pisan na kožo. Režiser je nekje sam izjavil, da je že kot otrok upal, da ga bo nekoč posnel. In ko je po megauspešnem Gospodarju dobil šanso, jo je takoj pograbil in, kapo dol, dodobra izrabil. Tako smo dobili rimejk, ki ne oskruni izvirnika, temveč ga dopolni z najnaprednejšo animacijo, odlično glasbo in navsezadnje tudi z minutami (traja cele 3 ure). Film nikakor ni popoln, vendar ga je Jackson delal s srcem. To sem spoznal šele pri ogledu ‘postoproduction diaries‘, ki se nahaja na bonus disku posebne dvojne izdaje King Konga in vam ga toplo priporočam v ogled. Poleg tega naj vam še zadnjič priporočim poslušanje soundtracka (beautiful “Beautiful”) Jamesa Newtona-Howarda.

Ocena: 8/10

IMDB
TRAILER

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisiStarejši zapisi »