Arhiv kategorije 'osebno'

Harry Potter and the Deathly Hallows part 2 (2011)

HARRY POTTER AND THE DEATHLY HALLOWS PART 2 (VB/ZDA, fantazijski, režija: David Yates, igrajo: Daniel Radcliffe, Emma Watson, Rupert Grint, Ralph Fiennes, Jason Isaac, Evanna Lynch, Matthew Lewis, Alan Rickman, Warwick Davis, Maggie Smith, John Hurt, Helena Bonham Carter)

Naj za začetek povem nekaj o sebi in o Harryju Potterju. Spadam v generacijo, rojeno v zgodnjih devetdesetih, kjer je mnogo otrok odraščalo s knjigami in kasneje tudi filmi o mladem čarovniku. V to skupino HP fanov se ponosno uvrščam tudi sam. Spomnim se, da mi je knjige nekje v drugem razredu priporočil sošolec in takrat sem tudi prvič slišal zanje. Vendar pa je ravno takrat, leta 2001, v kina prispela tudi filmska različica Kamna modrosti in še preden sem sploh poprijel za na véliko hvaljeno bukvo, sem si v lokalni kinodvorani ogledal film. Vanj sem se popolnoma zaljubil in si ga pogledal še nekajkrat. Nato sem se lotil knjig. Do takrat so bile izdane prve štiri in jaz sem jih dobesedno pogoltnil.

Tako nekako se je začela moja ‘obsedenost’ s Harryjem Potterjem. Od takrat naprej sem zelo težko pričakoval vsako knjigo in, zanimivo, še težje pričakoval vsak film (nekako sumim, da je Harry Potter precej vplival na mojo kasnejšo ljubezen do filmov). Tako je čas tekel naprej, vsako leto smo dobili nov film, vsakih nekaj let novo knjigo. Potter mi je odprl vrata v žanr fantazije, ki sem ga takoj vzljubil in sem še danes veliko ljubitelj, pa vendar sem kasneje med branjem drugih knjig spoznal, da Harry Potter ni nek višek fantazijske literature. Vendar sem ga vseeno vedno rad spremljal; v družini je celo prišlo do nekakšnega rituala, da smo si šli v kino pogledat vsak novi film. Očitno sem jih nekako potegni s sabo v ta čarovniški svet, ki so ga tudi sami vzljubili.

Leta 2007 je izšla še zadnja knjiga iz serije z naslovom Svetinje smrti. Kmalu so filmski ustvarjalci serije prišli do sklepa, da bodo zgodbo razdelili na dva filma. Prvi, Harry Potter and the Deathly Hallows part 1, je prišel na platna konec leta 2010, pol leta kasneje pa še zadnji, naslovni film. No, zdaj pa zadnji čas, da se lotim dejanske kritike.

!tekst morda vsebuje nekatere spoilerje!

Film štarta tam, kjer se je prvi del končal. Še pred uvodnim logom se pojavi prizor, ki nas opomni, da je na koncu part 1 zlobni Mrlakenstein (Ralph Fiennes) iz krste pokojnega Dumbledorja (Michael Gambon) ukradel prvo svetinjo smrti, Prapalico. Z njo ima zdaj vso moč, ki jo potrebuje, da lahko končno ubije svojega sovražnika Harryja Potterja (Daniel Radcliffe) in zavlada čarovniškemu svetu. Vendar pa je revež tako zaslepljen z zmagoslavjem in močjo, da ne spregleda Potterja in njegovih dveh prijateljev, ki pohajkujejo po svetu in pridno uničujejo njegove horcruxe (v prevodu skrivžne) in ga tako delajo vedno bolj šibkega. Druščina takoj na začetku filma vdre v čarovniško banko Gringotts (ki se jo lahko spomnite še iz prvega dela, Kamen modrosti), kjer se v trezorju coprnikove privrženke Krasotillyje L’Ohol (Helena Bohnam-Carter) skriva eden od prej omenjenih predmetov. Brez, da bi spoilal celo zgodbo, naj povem le še to, da se v nadaljevanju prijatelji odpravijo nazaj na čarovniško šolo Bradavičarko, kjer zdaj poveljuje mrkobni profesor Raws (odlični Alan Rickman), da bi poiskali še več skrivžnov.

Medtem, ko se film osredotoča predvsem na trojico, ki skače po gradu gor in dol in išče delce Mrlakensteinove duše, se zunaj odvija spektakularna bitka, ki jo gledalec lahko občuduje le v nekaj kratkih prizorih, kar je škoda.
Priča smo mnogim presenetljivim preobratom in razpletom; eden večjih je verjetno profesor Raws, ki je brez dvoma najbolj kompleksen lik v celotni seriji, tukaj pa nam film v deset minut dolgem prizoru razkrije njegovo bedno življenje, ki je kar precej gledalcem (po smrkanju sodeč) zvabilo solze na oči. Tukaj moram pohvaliti ganljivo igro Alana Rickmana, ki nam pokaže Rawsa v luči, kot ga nismo vajeni.
Všeč mi je bilo tudi, kako so poudarili celotno zadevo s skrivžni in njihovo povezavo s Harryjem in Mrlakensteinom. Tako so slednjemu dodali nekaj globine, prav tako pa so dodali globino tudi zaključnemu dvoboju med njima.

Vizualna podoba filma je, kot vedno, odlična, posebni učinki so celo boljši kot kadarkoli prej. Mladi igralci so s svojo igro zelo lepo napredovali, veterani (predvsem Maggie Smith, ki ima nekaj epic momentov) pa so odlični. Glasbena spremljava Alexandra Desplaita (Benajmin Button, The Tree of Life, The Ghost Writer) je zelo primerna in čudovito združuje glasbene teme iz prejšnjih filmov. Mislim, da bo film naslednje leto kasiral oskarje, predvsem na tehničnem področju.

Nekaj stvari me je seveda tudi zmotilo. Tukaj se ne bom po nepotrebnem obregal ob razlike med knjigo in filmom, ampak se bom raje pritožil nad zelo čudnim tempom filma. Začne se nekoliko počasneje, z nekaj pomembnimi dialogi, potem skok v hitro akcijsko sekvenco, nakar se spet upočasni in na vsake toliko časa podivja. Za to lahko okrivim Davida Yatesa, režiserja zadnjih štirih filmov, ki ima sicer odlično vizijo in je v svojih filmih likom dal globino, a kaj ko očitno ne mara akcijskih prizorov, ki so bili ravno tako glavna slabost v part 1.
Na trenutke je bila moteča tudi hitra montaža, najbolj pa me je zmotil konec, ki ni izražal nobenega zmagoslavja. Po borbi so namreč vsi preprosto obsedeli, se pogovarjali in pili kavo, nihče pa se ni zmenil za Harryja, ki se je pravkar vrnil iz napornega spopada z najbolj nevarnim čarovnikom vseh časov.

Overall, gre za ganljiv, razburljiv, klasičen in za moje pojme popolnoma zadovoljiv zaključek filmske sage, ki je trajala celo desetletje in zabavala ljudi vseh starosti, predvsem mnoge mlade, ki so skozi leta skupaj s serijo odraščali ter se močno navezali na like. Vsem, ki so jo spremljali od samega začetka, bo nasmeh na usta zvabil nostalgičen epilog 19 let pozneje, ki prikazuje nekoliko ostarelo trojico, kako se poslavlja od svojih otrok na postaji King’s Cross in me je mimogrede spomnil na konec Levjega kralja, ko opičjak dvigne mladega levčka, Simbinega sina, visoko v zrak, tako kot je nekoč dvignil mladega Simbo.

Ni kaj, bila je lepa pustolovščina. Kot sem že nekje zgoraj omenil: ni ravno višek v fantazijskem žanru, vendar ga bom vseeno cenil bolj, saj je bil del mojega otroštva in me je še kako zaznamoval. In vesel sem, da me je zaznamoval.

Priporočam ogled!

P.S.: da se za konec še malo poigram. Zdaj, ko sem videl vse filme, lahko napišem svojo lestvico od meni osebno najljubših do meni najslabših filmov iz serije. Šla bi pa nekako takole:

1. Half-Blood Prince
2. Part 1 + Part 2
3. Order of the Phoenix
4. Prisoner of Azkaban
5. Sorcerer’s Stone
6. Chamber of Secrets
7.  Goblet of Fire

  • Share/Bookmark