Get Real (1998)

GET REAL (VB, romantična komična drama, režija: Simon Shore, igrajo: Ben Silverstone, Brad Gorton, Charlotte Brittain, Stacy Hart, Kate McEnery, Patrick Nielsen, Tim Harris, James D. White)

Nisem videl veliko filmov, ki se ukvarjajo z gejevsko tematiko. Videl sem zelo solidno nemško mladinsko dramo Sommersturm,  švedski film Fucking Åmål, ki govori o dveh puncah in pa z oskarji nagrajenim Brokeback Mountain. No, videl sem tudi Mysterious Skin, Thirteen, La Mala Educatión, The Kids Are All Right in še en kup podobnih, vendar se ti s samo tematiko ne ukvarjajo tako neposredno.

Get Real je neodvisni film in obenem prvenec sicer nepoznanega Simona Shora, ki pripoveduje zgodbo o šestnajstletniku Stevenu (Ben Silverstone), skritemu homoseksualcu, katerega spolno usmerjenost pozna le njegova okroglolična prijateljica Linda (Charlotte Brittain). Okolica fanta ne sprejema najbolje, predvsem moški del je tisti, ki ga zbada z raznimi žaljivkami, saj sumi, da nekaj z njim ni v redu. Steven se tako raje druži z dekleti, popoldneve pa preživlja na klopci pred javnim straniščem, kjer včasih pobere kakšnega starejšega moškega. Se pa vse skupaj nekoliko zaplete, ko na eni od svojih straniščnih avantur naleti na sošolca Johna (Brad Gorton), postavnega in priljubljenega športnika, ki ga dekleta obletavajo iz vseh strani. Fanta se čez čas zelo ujameta, spoprijateljita in tudi zaljubita. A kaj, ko ugledni John nima niti toliko poguma, da bi novica o njunem prijateljstvu prišla na dan.

Tako kot večina podobnih filmov, se tudi ta ubada s predsodki do gejev, s strahom staršev pred sinovo morebitno homoseksualnostjo, pretvarjanjem in skrivanjem resnice pred celim svetom ter posledično trpljenjem, poleg tega ima pa tudi lepo ljubezensko zgodbo, ki jo gledalcem predstavi kot nekaj najbolj običajnega in preprostega, vsak strpen gledalec pa jo tako tudi sprejme. In ravno slednje je namen tega filma – prepričati gledalce, da je ljubezen med dvema moškima nekaj normalnega. Ali kot pravi Steven: “It’s just love! What’s everyone so scared of?”
Film je duhovit, gledljiv in na sploh zelo zabaven in kratkočasen. Režija je odlična, tempo filma zelo dinamičen, igra pa kar solidna; ven najbolj izstopa Ben Silverstone (The Browning Version, 1994) s svojo prepričljivo mimiko in glasom, medtem ko so se mi zdeli stranski igralci zgolj povprečni.

Ogled toplo priporočam.

Ocena: +7/10

IMDB
TRAILER

  • Share/Bookmark

Shrooms (2007)

SHROOMS (ZDA/Irska/VB, grozljivka, režija: Paddy Breathnach, igrajo: Lindsey Haun, Jack Huston, Max Kasch, Maya Hazen, Robert Hoffman, Alice Greczyn, Jack Gleeson)

Skupina mulcev se zbere skupaj in se sredi gozda zadane z gobicami. Vse se zaplete, ko ena izmed punc poje ’smrtonosno gobico’, kar v njeni glavi povzroči vrsto nenavadnih reakcij, med drugimi tudi videnje v prihodnost. Ostalim se začnejo prikazovati duhovi iz ene od srhljivih krajevnih legend in jih začnejo malicati enega za drugim, ubožčki pa ne vejo ali so zlodeji resnični ali samo halucinacija.
Ideja o mulcih, ki jih preganjajo lastne halucinacije, se mi je zdela dovolj dobra, da bi iz nje lahko nastala povsem zabavna grozljivka. A kaj, ko se film po petih minutah spusti na raven tistih ‘tipičnih’ slasherjev, ki jih gledamo zadnja leta – punca, ki s svojimi videnji lahko napove ‘kdo je naslednji’ in mularija, ki brezglavo teka po gozdovih ter umira eden za drugim.

In film je resnično zelo, zelo slab. Verjetno najslabša grozljivka, kar sem jih videl v zadnjem času, kar je pravzaprav zelo absurdno. Slabša od tistih res slabih. Tako težko je gledljiva in prav nič zabavna. Seveda nad filmom nikakor nisem razočaran (od njega pred ogledom nisem pričakoval čisto nič), vendar pa sem vseeno upal na vsaj malo suspenza in razburljivosti. Mogoče na kakšno čustvo, na malo krvi, na kakšen konkreten krik iz ust kake bejbe; na malo življenja, lepo prosim! A kaj, ko tale iztrebek ne premore niti tistega minimuma, ki ga mora imeti vsaka grozljivka. Kakšno sranje je, pa potrdi še verjetno najbolj originalen končni preobrat vseh časov, pikica na i, ki poskrbi, da film roma v večno pozabo.
Ne bom več izgubljal besed, ker res ni kaj povedati. Vas pa prosim, da si filma ne ogledate, ker bo meni žal za tistih vaših 80 minut .

Ocena: 2/10

IMDB
TRAILER

  • Share/Bookmark

Harry Potter and the Deathly Hallows part 2 (2011)

HARRY POTTER AND THE DEATHLY HALLOWS PART 2 (VB/ZDA, fantazijski, režija: David Yates, igrajo: Daniel Radcliffe, Emma Watson, Rupert Grint, Ralph Fiennes, Jason Isaac, Evanna Lynch, Matthew Lewis, Alan Rickman, Warwick Davis, Maggie Smith, John Hurt, Helena Bonham Carter)

Naj za začetek povem nekaj o sebi in o Harryju Potterju. Spadam v generacijo, rojeno v zgodnjih devetdesetih, kjer je mnogo otrok odraščalo s knjigami in kasneje tudi filmi o mladem čarovniku. V to skupino HP fanov se ponosno uvrščam tudi sam. Spomnim se, da mi je knjige nekje v drugem razredu priporočil sošolec in takrat sem tudi prvič slišal zanje. Vendar pa je ravno takrat, leta 2001, v kina prispela tudi filmska različica Kamna modrosti in še preden sem sploh poprijel za na véliko hvaljeno bukvo, sem si v lokalni kinodvorani ogledal film. Vanj sem se popolnoma zaljubil in si ga pogledal še nekajkrat. Nato sem se lotil knjig. Do takrat so bile izdane prve štiri in jaz sem jih dobesedno pogoltnil.

Tako nekako se je začela moja ‘obsedenost’ s Harryjem Potterjem. Od takrat naprej sem zelo težko pričakoval vsako knjigo in, zanimivo, še težje pričakoval vsak film (nekako sumim, da je Harry Potter precej vplival na mojo kasnejšo ljubezen do filmov). Tako je čas tekel naprej, vsako leto smo dobili nov film, vsakih nekaj let novo knjigo. Potter mi je odprl vrata v žanr fantazije, ki sem ga takoj vzljubil in sem še danes veliko ljubitelj, pa vendar sem kasneje med branjem drugih knjig spoznal, da Harry Potter ni nek višek fantazijske literature. Vendar sem ga vseeno vedno rad spremljal; v družini je celo prišlo do nekakšnega rituala, da smo si šli v kino pogledat vsak novi film. Očitno sem jih nekako potegni s sabo v ta čarovniški svet, ki so ga tudi sami vzljubili.

Leta 2007 je izšla še zadnja knjiga iz serije z naslovom Svetinje smrti. Kmalu so filmski ustvarjalci serije prišli do sklepa, da bodo zgodbo razdelili na dva filma. Prvi, Harry Potter and the Deathly Hallows part 1, je prišel na platna konec leta 2010, pol leta kasneje pa še zadnji, naslovni film. No, zdaj pa zadnji čas, da se lotim dejanske kritike.

!tekst morda vsebuje nekatere spoilerje!

Film štarta tam, kjer se je prvi del končal. Še pred uvodnim logom se pojavi prizor, ki nas opomni, da je na koncu part 1 zlobni Mrlakenstein (Ralph Fiennes) iz krste pokojnega Dumbledorja (Michael Gambon) ukradel prvo svetinjo smrti, Prapalico. Z njo ima zdaj vso moč, ki jo potrebuje, da lahko končno ubije svojega sovražnika Harryja Potterja (Daniel Radcliffe) in zavlada čarovniškemu svetu. Vendar pa je revež tako zaslepljen z zmagoslavjem in močjo, da ne spregleda Potterja in njegovih dveh prijateljev, ki pohajkujejo po svetu in pridno uničujejo njegove horcruxe (v prevodu skrivžne) in ga tako delajo vedno bolj šibkega. Druščina takoj na začetku filma vdre v čarovniško banko Gringotts (ki se jo lahko spomnite še iz prvega dela, Kamen modrosti), kjer se v trezorju coprnikove privrženke Krasotillyje L’Ohol (Helena Bohnam-Carter) skriva eden od prej omenjenih predmetov. Brez, da bi spoilal celo zgodbo, naj povem le še to, da se v nadaljevanju prijatelji odpravijo nazaj na čarovniško šolo Bradavičarko, kjer zdaj poveljuje mrkobni profesor Raws (odlični Alan Rickman), da bi poiskali še več skrivžnov.

Medtem, ko se film osredotoča predvsem na trojico, ki skače po gradu gor in dol in išče delce Mrlakensteinove duše, se zunaj odvija spektakularna bitka, ki jo gledalec lahko občuduje le v nekaj kratkih prizorih, kar je škoda.
Priča smo mnogim presenetljivim preobratom in razpletom; eden večjih je verjetno profesor Raws, ki je brez dvoma najbolj kompleksen lik v celotni seriji, tukaj pa nam film v deset minut dolgem prizoru razkrije njegovo bedno življenje, ki je kar precej gledalcem (po smrkanju sodeč) zvabilo solze na oči. Tukaj moram pohvaliti ganljivo igro Alana Rickmana, ki nam pokaže Rawsa v luči, kot ga nismo vajeni.
Všeč mi je bilo tudi, kako so poudarili celotno zadevo s skrivžni in njihovo povezavo s Harryjem in Mrlakensteinom. Tako so slednjemu dodali nekaj globine, prav tako pa so dodali globino tudi zaključnemu dvoboju med njima.

Vizualna podoba filma je, kot vedno, odlična, posebni učinki so celo boljši kot kadarkoli prej. Mladi igralci so s svojo igro zelo lepo napredovali, veterani (predvsem Maggie Smith, ki ima nekaj epic momentov) pa so odlični. Glasbena spremljava Alexandra Desplaita (Benajmin Button, The Tree of Life, The Ghost Writer) je zelo primerna in čudovito združuje glasbene teme iz prejšnjih filmov. Mislim, da bo film naslednje leto kasiral oskarje, predvsem na tehničnem področju.

Nekaj stvari me je seveda tudi zmotilo. Tukaj se ne bom po nepotrebnem obregal ob razlike med knjigo in filmom, ampak se bom raje pritožil nad zelo čudnim tempom filma. Začne se nekoliko počasneje, z nekaj pomembnimi dialogi, potem skok v hitro akcijsko sekvenco, nakar se spet upočasni in na vsake toliko časa podivja. Za to lahko okrivim Davida Yatesa, režiserja zadnjih štirih filmov, ki ima sicer odlično vizijo in je v svojih filmih likom dal globino, a kaj ko očitno ne mara akcijskih prizorov, ki so bili ravno tako glavna slabost v part 1.
Na trenutke je bila moteča tudi hitra montaža, najbolj pa me je zmotil konec, ki ni izražal nobenega zmagoslavja. Po borbi so namreč vsi preprosto obsedeli, se pogovarjali in pili kavo, nihče pa se ni zmenil za Harryja, ki se je pravkar vrnil iz napornega spopada z najbolj nevarnim čarovnikom vseh časov.

Overall, gre za ganljiv, razburljiv, klasičen in za moje pojme popolnoma zadovoljiv zaključek filmske sage, ki je trajala celo desetletje in zabavala ljudi vseh starosti, predvsem mnoge mlade, ki so skozi leta skupaj s serijo odraščali ter se močno navezali na like. Vsem, ki so jo spremljali od samega začetka, bo nasmeh na usta zvabil nostalgičen epilog 19 let pozneje, ki prikazuje nekoliko ostarelo trojico, kako se poslavlja od svojih otrok na postaji King’s Cross in me je mimogrede spomnil na konec Levjega kralja, ko opičjak dvigne mladega levčka, Simbinega sina, visoko v zrak, tako kot je nekoč dvignil mladega Simbo.

Ni kaj, bila je lepa pustolovščina. Kot sem že nekje zgoraj omenil: ni ravno višek v fantazijskem žanru, vendar ga bom vseeno cenil bolj, saj je bil del mojega otroštva in me je še kako zaznamoval. In vesel sem, da me je zaznamoval.

Priporočam ogled!

P.S.: da se za konec še malo poigram. Zdaj, ko sem videl vse filme, lahko napišem svojo lestvico od meni osebno najljubših do meni najslabših filmov iz serije. Šla bi pa nekako takole:

1. Half-Blood Prince
2. Part 1 + Part 2
3. Order of the Phoenix
4. Prisoner of Azkaban
5. Sorcerer’s Stone
6. Chamber of Secrets
7.  Goblet of Fire

  • Share/Bookmark

Mr. Nobody (2009)

MR. NOBODY (Belgija/Kanada, romantični/fantazijski, režija: Jaco Van Dormael, igrajo: Jared Leto, Sarah Polley, Diane Kruger, Rhys Ifans, Toby Regbo, Juno Temple, Daniel Mays)

I’m not afraid of dying.
I’m afraid I haven’t been alive enough.

Tale zapis bom kar takoj začel s podatkom, da je naslovni izdelek verjetno eden izmed najbolj spregledanih filmov v zgodovini. S tem ne pravim, da ni bil odobravan pri kritikih ali gledalcih; ravno naspotno! V mislih sem imel porazno promocijo filma, ki se jasno odraža na zasluženih treh milijončkih sicer 47-milijonskega proračuna. Ampak denar tukaj sploh nima nobene veze, saj ne glede na vse gre za ultimativen filozofsko-fantazijsko-romantičen, skorajda dokumentarističen in na trenutke celo art film, ki presega vse dotedanje, po tematiki podobne umotvore – Donnie Darko (2001), The Butterfly Effect (2004), itd.

G. Nihče je film o življenju in času, ki nam v svojih dobrih dveh urah minutaže ponudi nepozabno slikovito, večplastno in ganljivo učno lekcijo.
Zgodba govori o fantu Nemu, ki ga opazujemo v različnih življenjskih obdobjih – od novorojenčka do starca. Po zelo originalnem in nadvse duhovitem uvodu nastopi prizor, kjer se oče in mati devetletnega Nema ločujeta, fant pa se mora odločiti, s kom bo živel. Ta prizor postane rdeča nit filma, vse kar se zgodi v nadaljevanju, pa so le posledice Nemovih odločitev. Tako smo priča mnogim verzijam dogodkov, ki bi se lahko odvili na povsem drugačen način, če bi…če bi…če bi. Film stopi še korak dlje, saj se poleg osnovne zgodbe pomudi tudi pri raziskovanju časa in vesolja samega, kar prikaže v domiselnih dokumentarnih sekvencah, kjer celotno zapleteno filozofijo na najpreprostejši možni način gledalcem neposredno razloži narator z glasom otroka.
Vendar pa je film daleč od tega, da bi bil lahkoten ali zabaven. Je namreč izredno nelinearen in zmeden, poleg tega pa bi prav hitro lahko zašel v pretirano depresivnost in temačnost, kar pa režiser očitno ni hotel, saj je vzdušje lepo uravnal z vizualno podobo: živahno kamero, domiselnimi računalniškimi efekti in pisanimi barvami, vse skupaj pa podložil s perfektno in še kako primerno glasbo, kjer lahko najdemo tudi marsikatero uspešnico iz petdesetih.
Mednarodna igralska zasedba je svoje delo opravila zelo solidno – Američanka Sarah Polley, Nemka Diane Kruger in Azijka Linh Dan Pham so odigrale vse tri ljubezni glavnega protagonista, slednjega pa so zaigrali Jared Leto, Toby Regbo in Thomas Byrne.
Kaj več o tem sicer zelo zapletenem filmu ne morem povedati, moram pa poudariti, da je vsekakor zanimiva izkušnja, ki jo priporočam prav vsem. To je tudi eden tistih filmov, ki jih je treba pogledati večkrat, saj si je le tako mogoče ustvariti celostno sliko – sam sem si ga ogledal že kakih 6x, pa še zdaj nisem razčistil večine detajlov in malenkosti, sem bil pa pri vsakem ogledu presunjen. Moram tudi priznati, da je ocena precej subjektivna, saj mi je zaradi meni ljube tematike film pisan na kožo, pa vendar si na koncu, v celoti gledano, ne zasluži niti pike manj.

Ocena: 9/10

IMDB
TRAILER

  • Share/Bookmark

Black Death (2010)

BLACK DEATH (VB, Nemčija, zgodovinski triler, režija: Christopher Smith, igrajo: Sean Bean, Eddie Redmayne, Carice van Houten, David Warner, Kimberley Nixon, John Lynch)

14. stoletje. Po Evropi divja kuga. Na podeželju v osrednji Angliji se v nekem samostanu ustavi skupinica popotnikov z vitezom Ulrichom (Sean Bean) na čelu. Odprava išče skrivnostno, od sveta odrezano vasico, ki naj bi čudežno ostala nedotaknjena od bolezni, v njej pa naj bi se skrival nekromant – zlodej, ki obuja mrtve. V samostan so prišli po pomoč, saj sami ne poznajo poti do tja. Za vodiča se javi mladi menih Osmund (Eddie Redmayne), ki dobro pozna okoliške kraje, vendar pa hoče izkoristiti potovanje tudi v svojo korist – srečati se mora s svojim dekletom, ki ga čaka v bljižnjem gozdu.
Po mnogih ovirah in grozodejstvih skupina končno prispe do utopične vasice, kjer ljudje živijo v popolnem miru pod vodstvom prelepe Langive (Carice van Houten). Vendar pa jih vseskozi spremlja srhljiv občutek, da je z ljudmi nekaj hudo narobe.

Britanski režiser Christopher Smith se je celo svojo kariero posvečal žanru grozljivke (vse od slasherja Creep – 2004, do psiho-zagotenke Triangle – 2009). Ker noben od teh ni bil kakšen poseben presežek, se je imel ponovno priložnost izkazati prav z naslovnim filmom. Pa se je?
Črna smrt
je grozljivka, postavljena v zgodovinski čas. Zanimiva kombinacija, ni kaj. Temu primerna je atmosfera, ki daje gledalcu občutek tesnobe, čeprav se cel film dogaja na zunanjih lokacijah. Prikaz sveta, prizadetega od kuge, je zelo slikovit – za vsakim vogalom ležijo kupi gnijočih trupel, podgane lezejo vse povprek, gledalec pa dejansko lahko zavoha ves smrad, ki prihaja iz ekrana. Film je ves čas sivkaste barve, glasba je zelo redka, kamera pa tresajoča, kar še poudari vse skupaj. Da nebi film (še posebej prva polovica – pohod) izpadel dolgočasno, smo priča tudi nekaj krvavim spopadom, vidimo pa tudi, kaj se je dogajalo s čarovnicami v tistih časih. In če, na grobo rečeno, prvi del spominja na Bergmanov Sedmi pečat, se druga polovica prevesi v The Wicker Man (scenarist si je brez dvoma sposodil idejo pri slednjem) in tukaj zgodba skrene s poti. Film se v nadaljevanju išče in se poskuša rešiti z nekaj sicer presenetljivimi preobrati, ki pa bolj ali manj vsi brcnejo v temo. Tako se na koncu lahko marsikdo ujame med razmišljanjem: “Kaj je sploh bil point vsega?” Zakaj je naslov filma Črna smrt, ko pa je dejanska črna smrt samo nek nepomemben detajl v ozadju, ki je prišel skupaj z obdobjem, v katerega je film postavljen? Dejansko, kot se na koncu izkaže, je glavna tema filma nesrečna ljubezenska zgodba in čustvena razdvojenost protagonista Osmunda, ki pa mu je skozi film namenjeno premalo pozornosti. Potem so tukaj še manjše napakice, ki so sicer nepomembne, a lahko marsi koga zbodejo; npr. pogosta uporaba besedice fuck in podobno.
Za konec moram omeniti še igralce, ki so vsi po vrsti solidni. Sean Bean, ki se zadnje čase pojavlja v vseh možnih sranjih, je po Gospodarju prstanov končno spet dobil eno konkretno vlogo bojevnika.

Pod črto: film je gledljiv in v nemalo prizorih napet, pa vendar ni nikakršen presežek. Povprečnega gledalca bo zadovoljil, tiste malo bolj zahtevne ne. Režiser Christopher Smith ni naredil nobenega koraka naprej, ampak je samo poudaril tisto s čimer nas je v preteklosti že presenetil – atmosfero in vzdušjem. K temu je bržkone pripomogel tudi nižji proračun.
Film priporočam za popestritev prostega časa.

Ocena: 6/10

IMDB
TRAILER

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »